Mirko ZVER na DOS EXTREME 2009

V življenju so meje, o katerih razmišljaš in se hkrati obremenjuješ s prepričanji, ki so predvsem izraz šibkosti in nezadostnega samozaupanja, toda, po drugi strani, z voljo in predanostjo, z  vztrajnostjo in velikim upanjem lahko napreduješ tudi k dosegu nedosegljivega. Že kar nekaj dni me mučijo vprašanja, ali sem za svojo udeležbo na DOS EXTREME storil vse, kar je bilo v moji moči? Sem morda plačal davek neizkušenosti, sem bil preveč prepričan v svoj uspeh ali pa le premalo samozavesten? Sem morda prehitro popustil? Je bil cilj na DOS-u zame nedosegljiv? Morda previsoko postavljen?

Kdo bi vedel… Kljub temeljiti “osebni” analizi, nekako do konca nisem prišel, zato sklepam, da je bilo razlogov za moj odstop najbrž več. Tudi napak sem si najbrž privoščil preveč. Pa še česa. A, pojdimo lepo po vrsti.

Da DOS ni šala, vem. Že dolgo. Ker sem v dirki od vsega začetka. Da je proga zelo zahtevna, vem, ker sem jo sam “začrtal”. Sebe poznam (tudi že dolgo), zato lahko na glas povem, da sem (do letos) še vedno izpeljal vse projekte, ki sem si jih zastavil. A, todi porazi se dogajajo. Ki pa so meni lahko le v pouk in opomin pri načrtovanju novih izzivov. Da tokrat nisem uspel, me ne bo vrglo na tla. Narobe, dobil sem nove izkušnje in vem, da jih bom s pridom izkoristil v bodoče. Posebej še, ker sem se na cestno kolo spravil šele približno 8 mesecev pred dirko in mi je bilo marsikaj tujega. Ker sem v osnovi tekač in kolesar z gorskim kolesom.

Če se vrnem na moje priprave za dirko… Ja, zima mi letos ni šla na roke. Ker je bila hladna, z nizkimi temperaturami, dežjem in snegom, z zelo malo lepega vremena, primernega za trening. Kar se je zavleklo tudi v pomlad. A, vseeno sem na kolesu uspel prevoziti nekako 4.500 km, s preko 35.000 višinskimi metri. Na kolesu sem v vseh vremenskih pogojih presedel približno 200 ur. Kar me je najbolj jezilo, je bilo, da je bilo običajno najlepše vreme, kadar sem bil v službi in obratno. Po drugi strani pa sem resnično imel veliko voljo in se na kolo prvič v l. 2009 odpravil že 2 januarja. Prevozil sem resda le dobrih 30 km, a pri temperaturi le 2 stopinji nad ničlo. Spominjam se, da sem stalno spremljal vremenske napovedi in če je le kazalo, da bo kje ob morju vsaj kakšno stopinjo v plusu, sem že nakladal kolo v avto in hitel na morje. Najpogosteje na hrvaško obalo, okrog Opatije, kjer pa so tereni dovolj razgibani za kakovosten trening. Je pa moje kolesarjenje v mrazu in vetru botrovalo temu, da sem bil praktično celo zimo nekako stalno prehlajen. Kar sicer ni čudno.

Sicer sem, za moč v nogah in splošno kondicijo precej treniral tudi v naravi, predvsem s tekom in hojo v hribe. Opravil sem približno 50 tovrstnih treningov, pretekel okrog 450 km in nabral nekako 15.000 višinskih metrov.

Na trenažerju sem prebil razmeroma malo časa. Ker mi tovrstna vadba nekako ni šla od nog. Mnogo več (70x) sem prebil ob potenju v telovadnici. Skupaj se mi je do dirke nabralo okrog 350 ur treningov, kar ni malo, pa tudi najbrž hudo veliko ne. A, če sam pri sebi potegnem črto, sem v osnovi kar zadovoljen. Čas in pogoje sem izkoristil, kolikor sem lahko, poleg službe in ostalih obveznosti, četudi bi si kdaj lahko “privoščil” še kakšen trening več, a sem se intimno odločil, da se pa v celoti zasebnemu življenju le ne bom odpovedal na račun dirke. Iz preprostega razloga… Ker rad živim in se rad družim s tistimi, ki so mi blizu, rad kdaj tudi zapojem, če je treba tudi zaplešem in še kaj. 

Če se zazrem nazaj, sem morda opravil kakšen dolg trening premalo, z nočno vožnjo pa nikoli nisem imel težav. Nekajkrat smo se z ekipo spopadli z nočjo in nočnimi pogoji in ker je vse funkcioniralo, kot namazano, niti nismo pretiravali. Tudi na dirki se je izkazalo, da z nočno vožnjo ni bilo prav nobene težave.

Davek nevajenosti na cestno kolesarjenje pa sem hitro plačal! Telo ni bilo navajeno na držo na kolesu, vibracije na telo pa so tudi storile svoje. Razmeroma hitro po začetku priprav sem se pričel hudo zavedati svojega križa! V levem predelu hrbta sem praktično stalno čutil srednje močno bolečino, ki je po približno uri in pol postala skorajda neznosna, predvsem pa toliko moteča, da sem težko kolesaril sede. Le, če sem si za minutko, dve, privoščil postanek, je bilo za nekaj časa bolje. In teh bolečin se do dirke nisem uspel rešiti. Vmes sem sicer obiskal zdravnika, ki mi je povedal, da organsko ni nič narobe, razen tega, da imam hrbtenico ukrivljeno v levo, v kombinaciji z držo na kolesu je pač bolečina stalnica, ki se ji bom moral privaditi. A sem to težavo nekako zasilno uspel sanirati. Precej pred dirko sem poskusil s protibolečinsko injekcijo in bolečina je minila vsaj za 12 ur. Tako sem si to rešitev prihranil za samo dirko in se pustil “špikniti” v rit neposredno pred startom.

Težav, ki so me spremljale v zvezi z zdravjem je bilo kar še nekaj. Pri odbojki sem si razmeroma hudo poškodoval sredinec leve roke… Že novembra lani… Kar mi je povzročalo probleme pri zaviranju, menjavanju itd… Tudi danes s prstom še ni vse OK, a je mnogo bolje. Vsemu naštetemu se je, najbrž zaradi napornih treningov, pridružilo še vnetje narastična leve stegenske mišice. Ki pa ni tako zelo nedolžna zadeva. Ker bi, po priporočilu zdravnika, moral popolnoma počivati vsaj 14 dni… Kar pa mi ni uspelo. Ker se nisem mogel odpovedati treningom, ker bi imel prehudo slabo vest. Sem se pa vedno spomnil besed Robiča, ki mi je dejal, da je bolečina v tem športu itak stalna spremljevalka ter, da v kolikor te po treningu nič ne boli, je nekaj narobe. Nočem izpasti “jamravček”, kot me je nekoč malce okaral eden od sotekmovalcev, le povem kaj vse se mi je dogajalo… Če k vsemu povedanemu dodam še, da me je na pripravah v marcu, sredi Pule povozil avto (ne po moji krivdi!), potem je seznam skorajda že popoln. A se je trk v Puli končal še kar srečno!

Ekipa? Super. Res, da vsi tekmovalci hvalijo svoje spremljevalce, ampak, dvomim, da je kdo imel tako homogeno in srčno spremstvo, kot jaz. Kar ne vem, koga bi izpostavil, ker to ne bi bilo korektno, ker so bili vsi fantastični… Eni bolj odločni in organizirani, drugi z drugimi kvalitetami, a kot celota resnično pravi kolektiv. Mešanica spolov, različne izobrazbene strukture, od pravih mladostnikov, do drugih, ki so že globoko v zrelih letih. Naši sestanki so bili resni, a so se vseeno vedno končali v dobrem razpoloženju. S pesmijo, plesom, ob dobri hrani in tudi dobri kapljici. Tudi na svečani večerji ob žrebu startnih številk je bilo podobno. Edini, ki so se vrteli po plesišču, so bili člani “Zverinskega tima”! Z enimi smo bili že prej pravi prijatelji, z drugimi smo bili zgolj znanci, spet s tretjimi celo neznanci. A smo v času priprav na dirko prav vsi postali med seboj iskrenimi prijatelji, kakršnih bi si v življenju želel še mnogo več! Najbrž res drži dejstvo, da je dirka DOS EXTREME tudi tozadevno nekaj posebnega. Da povezuje ljudi, da vsi sodelujoči pač postanejo neke vrste člani DOS-ovske druščine…

O tem, kako je moj “del” dirke potekal, sem nekaj že napisal v prejšnjem postu, zato bom sedaj poudaril le mnekaj malenkosti, ki sem jih zaznal in so morebiti pomembno (negativno) vplivale na moj odstop….

Kot že rečeno, pred startom nisem imel nobenih težav, še manj treme in sem v bistvu komaj čakal, da se odpravim na pot. Kljub povišanemu adrenalinu, sem se na progi držal nazaj in vozil v tempu, kakršnega sem načrtoval. Ker sem se želel spopasti s progo in samim s seboj, ne ta s sotekmovalci. Dobro mi je šlo, s tem, da sem že v dolini reke Reke zaznal, da sem se najbrž premalo oblekel. Kljub napovedim o višjih temperaturah, je bilo precej hladno in vlažno, a sem računal, da se bom ob vzponu  proti Harijam dobro ogrel, na primorski strani Brkinov, med Podgradom in Kozino pa sem itak pričakoval mnogo višje temperature. Ker temu ni bilo tako, sem se z Darjo in Nejcem že dogovoril, da se v Kozini oblečem. A kaj, ko je bila tam hudo velika množica navijačev… In se mi je nekako zdelo škoda ustavljati med tisto množico glasnih spodbujevalcev. Pa sem tvegal še spust čez Črni Kal, na katerem pa me je, ob visoki hitrosti, že kar dobro zeblo. Zato postanek v dolini Rižane, hitro oblačenje in naprej. Jedel in pil sem po planu in vse je bilo popolnoma OK. V klanec proti Kubedu sem srečal kar nekaj DOS-ovskih prijateljev.  Ajo Opeka, Petro Kovče, Janeza Mandeljca…. Vzpodbudne besede so mi vsekakor koristile. Kot tudi klepet z nekaterimi sotrpini. Na hudem vzponu v Pomjan pa se je za menoj nagnetlo kar 4 ali 5 kolesarjev, vključno s spremljevalnimi vozili. Ker sem ocenil, da je zame najbolj pametno, da hitrejše spustim naprej, sem se športno umaknil s ceste, se ustavil in počakal, da sem v miru lahko nadaljeval pot. A še vedno odlično razpoložen. Vse do časovne kontrole v Šmarjah, kjer sem se pozdravil z Jernejem in še nekaterimi. Na spustu proti Dragonji me je že spet mrazilo, četudi sem bil dobro opravljen. Takrat še nisem zaznal nobenih težav. A, ko sem se pričel vzpenjati proti Luciji, me je obšla nenadna huda slabost, ob hkratni vrtoglavici, pa še vročinski in mrzlični valovi so me obhajali. Najprej sem se ustrašil, a ker tudi v nogah nisem imel prav nobene moči, sem se bil prisiljen ustaviti. Prepričan, da gre za neko prehodno krizo, četudi so me malce dajali tudi krči. Po krajšem počitku sem se z novo voljo odpeljal dalje, kriza pa se mi je po 12-ih kilometrih, na polovici vzpona proti izolski bolnici ponovila, v še hujši obliki. Če priznam, sem bil hudo prestrašen! Iz preprostega razloga, ker nisem vedel, kaj se z menoj dogaja… Madonca, v življenju sem 100 in večkrat takšne razdalje prevozil za šalo… Za izlet. In to popolnoma nepripravljen! Torej, razlogov ni bilo moč iskati ne v nepripravljenosti, še manj v kakšni tremi, slabi prehrani, hidraciji… Me je pa v hipu prešinila misel na torkov večer, dva dni pred dirko.  Ko me je pod noč neobičajno zeblo, kot bi imel rahlo vročino… Že takrat sem se zbal, da ni vrag, da ne bi ravno pred dirko zbolel! Pa sem takoj popil ampulo vitaminov in kuro ponovil še v sredo. In, imel občutek, da je minilo, saj sem se na dan starta odlično počutil. Pa ni bilo tako in je najbrž zatajena bolezen, ob vseh naporih, v mrazu itd.. izbruhnila v najbolj nepravem trenutku.

Nisem se predal, ker sem sam sebi obljubil, da prej, pogojno rečeno, umrem, kot pa odneham. Samo z voljo svojega razuma sem se odpravil naprej in četudi sem trpel, je nekako šlo. Treslo me je, oblivala me je vročina, slabost ni popuščala… Nekako je šlo, do začetka vzpona v Črni Kal, ko sem se bil spet primoran ustaviti. Darja me je skušala motivirati… Ponovno sem se oblekel v suha in topla oblačila, a že takrat se mi je po licih vsulo nekaj solza, ker sem nekako v podzavesti zaslutil, da je to začetek konca. A, poskusil sem znova in z neomajno voljo pregrizel še nekaj kilometrov, ko mi je telo popolnoma odpovedalo. Enostavno, vreča je bila prazna, počutje pa popolnoma na nuli. Kljub vsem izračunom, da za limitom ne zaostajam in kljub neki volji, sem enostavno spoznal, da ne bo šlo. Da moram odnehati! Kar je bila ena najhujših odločitev v mojem dosedanjem življenju. Pa ne zaradi tega, ker bi me bilo sram poraza. Ker nisem dosegel zastavljenega. Ne, težko mi je bilo zaradi moje ekipe.

Ker vem kako srčno smo se vsi skupaj na dirko pripravljali, koliko truda in odrejanja smo v projekt vložili, pričakujoč, da tisti, ki tega še niso, doživijo nedoživeto in spet drugi, z nekaj več izkušnjami, v praksi dokažejo, da so z dušo in srcem z menoj. Ne da se opisati, kako težko sem sedel v avto, kako sem še težje v Divači izstopil iz vozila in kako težko mi je bilo ob pogledu na moje prijatelje. Solze so kar same lile, počutil pa sem se kot največji slabič. Stisk roke, Goranov prijateljski objem, Mojcine tolažilne besede… Pomagalo je, saj sem spoznal, da so vsi moji prijatelji še vedno popolnoma z menoj, da razumejo.. Dirka se je zame bistveno prehitro zaključila…

Koliko je napak, ki sem jih nezavedno storil, v bistvu niti ne vem. Vem le to, da sem list v knjigi svojega življenja obrnil na novo, nepopisano stran in poglavje DOS-a, v katerem sem nastopil kot tekmovalec, nepreklicno zaprl za vse večne čase.

DOS EXTREME bo še. Tudi z menoj. A v vlogi (vlogah), ki mi bolj leži kot tekmovalno kolesarstvo tovrstnega ranga.

Vem, da zastavljenega nisem izpolnil. A sem prespal in premislil. In imam čisto vest pred vsemi. Pred člani moje ekipe, sponzorji in vsemi drugimi, ki so mi tako ali drugače stali ob strani. Vsem skupaj HVALA!

Nekatere sanje mi bodo ostale in nekatere bodo še naprej, kot opojne meglice sreče, valovale v prostorih domišljije in v časih spominov, druge pa so že odhitele v skrivnostno prihodnost.
 
Ker je življenje eno samo vabilo, mu bom sledil, saj mi novih izzivov ne manjka. Toda, glede na letošnjo izkušnjo, tega zagotovo ne morem in nočem početi sam, zato si bom prizadeval, da naše (moje) želje postanejo skupna in uresničena prihodnost. Darja, Neža, Mojca, Tomaž, Goran, Marjan in Nejc! Največji ste in najboljši! Z vami grem na konec sveta - če je treba! Na DOS pa zagotovo ne več.

Upam, da se razumemo…

Hja, ne bom rekel, da nisem razočaran. Sem, pa še kako. Pravzaprav, v trenutku odstopa bi se najraje skril pred seboj in svetom, a ko, sedajle, po nekaj urah, trezno pogledam na stvari, je bila odločitev, ki sem jo skupaj s člani moje ekipe, sprejel, edina pravilna in razumska.

Kaj se mi je sploh dogajalo? Pravzaprav, sem bil pred začetkom dirke čudovito pomirjen in odlično razpoložen, z veliko vero v uspeh, v dosego zastavljenega cilja. Saj ni odveč, da znova in znova poudarim, kako zelo dobro ekipo imam? Ni, ker smo resnično funkcionirali kot pravi tim, še bolj pa kot res pristni in iskreni prijatelji.

Na startni rampi nisem imel nobene treme in sem, v bistvu, želel čimprej startati in se podati na negotovo pot, a cilju nasproti. Šlo je mi dobro in skorajda natančno tako, kot sem si pred dirko načrtoval. Brez težav, tekoče, v meni lastnem ritmu. Malce sem se sicer uštel, ker se je razmeroma hitro stemnilo in ohladilo, a tozadevno nisem imel večjih težav. Prvi krajši postanek na progi sem imel v dolini reke Rižane, pred vzponom na Kubed, a zgolj zato, da sem se na hitro topleje oblekel. Vzpon na Kubed je minil, kot bi mignil in tudi z vrtoglavimi vzponi in spusti v okolici Svetega Antona in Pomjana nisem imel težav. Odlično počutje. Ekipa v avtu (Darja in Nejc) sta se izkazala kot uigran in dobro delujoč aparat, tako, da sem se prehranjeval in “napajal” točno po načrtu.

Nekako se je “začetek konca” pričel nakazovati na, pravzaprav, enem najlažjih delih proge. Med Dragonjo in Sečo, ko sem začutil močne krče v nogah, hkrati z močnimi bolečinami v trebuhu, slabostjo in vrtoglavico. Nenadoma mi je pričelo zmanjkovati moči in bil sem kot prazna vreča. Kot bi rekla Neža, enostavno nisem več vozil kolesa, pač pa se “svaljkal”… Pritiskal, po ravnem, a zgolj zato, da sem se premikal naprej. Pojav, ki ga nisem bil vajen in v bistvu me je vse skupaj presenetilo. Sicer sem si takrat mislil, da gre za krizo, ki bo minila, zato sem se pri Luciji za krajši čas ustavil, a na polovici vzpona proti izolski bolnici, se je situacija ponovila, še v slabši obliki. Vsesplošnemu slabemu počutju se je pridružila še vročina in hkratna mrzlica… Zbegan sem bil, ker nisem vedel, kaj se z menoj dogaja, a sem vztrajal. Pa spet le do Rižane. Zaslutil sem, da ne bo šlo, četudi nisem vedel zakaj..

Pa, saj sem v življenju že mnogokrat prevozil mnogo večje razdalje, kot je bilo tistih borih nekaj kilometrov…. Darja je sicer vložila ogromno volje v to, da bi me nekako spravila v red in le moji trmoglavosti in njenemu prigovarjanju gre zasluga, da sem se odpravil naprej, v črnokalski klanec. A, enostavno ni šlo.

Hudo mi je bilo - zame, ker se mi je takrat nekako porušil svet in sanje, ki sem jih živel v zadnjem letu. Da bi z DOS-om opravil, saj sem v pripravah zanj naredil mnogo tega in se hkrati bil prisiljen odpovedati mnogim stvarem, ki sem jih z veseljem počel v prejšnjih letih. Še mnogo bolj hudo mi je bilo za člane moje ekipe - Nežo, Nejca, Darjo, Mojco, Gorana, Tomaža in Marjana. Ker so mi bili kot bratje in sestre, a jim nisem v celoti omogočil doživeti DOS-a od znotraj. In, hudo mi je bilo zaradi vseh tistih, ki so me v ideji podprli, ki so verjeli vame… Preveč jih je, da bi našteval, a nekatere bom vseeno omenil. Valerija, ki je bila z nami z dušo in v ekipi ni bila aktivna iz opravičljivih razlogov…. Sonja - ki se je vklopila v DOS, ki ji je bila naša ekipa všečna. In, ki upam, bo še vedno ostala naša Sonja. Mihaela. Ki je na start dirke v Postojno dobesedno pritekla v zadnjem trenutku, da me je lahko pozdravila. In, ki se je potrudila in nam na pot spekla kar nekaj dobrot. Hvala Maji - ki je “padla v igro” in organizirala navijače…. Hvala Nataši, ki je sicer spekla nekaj manj palačink, kot sem jih “naročil”, a so bile te čudovito slastne. Hvala Teji, za kruh in podporo. Hvala Petru, za vse - ker nam je res ogromno pomagal.

Krivičen bom, če naštevam, ker vseh nikoli ne bom uspel omeniti. A, kdor tole bere, naj ve, da znam ceniti iskrenost in podporo in bom vsem tistim, ki ste mi pomagali in verjeli vame, večno hvaležen. O tem, če bom DOS ponovil, ker mi je ostal dolžan, zdajle res ne bi razglabljal. Je prezgodaj in moje počutje je še vedno zelo slabo… Kdove kaj nam prinaša nov dan… Morda tudi nove izzive.

Če pa povem o letošnji dirki še nekaj iz prve roke… Kot mi je bilo, kot poznavalcu, omogočeno videti in doživeti.

DOS EXTREME je dirka, ki ima dušo. In, ki so jo ljudje sprejeli za svojo, povsod po Sloveniji, ne le v Postojni in okolici. Če bi vedeli koliko in kako glasnih navijačev je povsod! Ne le v Postojni in Pivki. Povsod, ob vseh urah, na vseh mogočih in nemogočih krajih. S pesmijo, zastavami, transparenti ali zgolj s ploskanjem. In to takih, ki iskreno in z navdušenjem pozdravijo prav vsakega junaka na kolesu. Še meni se je kdaj milo storilo…

Tekmovalci in njih spremljevalci so zelo različni…. Z nekaterimi smo tudi na kratko poklepetali, kar med vožnjo, vzpodbujali drug drugega in si zaželeli veliko sreče. Spet, drugi, so kot roboti na kolesih… Brez besed, zaverovani sami vase in cesto pred seboj. Nikomur ni zameriti njihovega obnašanja in ravnanja, ker ima vsak svoje cilje. Čeprav meni ni všeč, da so za dosego cilja pripravljeni tudi goljufati in izbirajo prav vsa sredstva. Verjemite, da sem jih kar nekaj videl, ki so se ponoči vozili brez spremstva, ki so vozili skozi rdeče luči na semaforjih in s tem ogrožali ne samo sebe, pač pa tudi druge… Ki so počeli to in ono…

Da pa je tovrstna preizkušnja, dirka, res nepredvidljiva, so dokaz že sedaj številni odstopi. Iz različnih razlogov. od bolezni, izčrpanosti, poškodb, pomanjkanja trme, motiva, kaj vem česa vse še. A, kot mi je pred nekaj minutami rekla prijateljica Valerija. Dirka je ekstremna, torej ni za vsakega… In, prav je, da tako tudi ostane.

Mene sicer malce preseneča razmeroma veliko število odstopov že relativno zgodaj, ker, kolikor nekatere tekmovalce poznam, jih bo zagotovo še kar nekaj, ki svojih sanj letos ne bodo izživeli. Kar je škoda, a tako je. Držim pesti za vse, resnično. Ker sam vem koliko moči, volje in razuma, a tudi sreče in zdravja, je potrebno, da narediš tisto, kar sem sam sebi postavil za cilj in to mnogokrat ponovil: “Priti iz Postojne v Postojno na kolesu!”

Še enkrat: “VSEM, ki sta mi pomagali, velik HVALA! In hvala tudi VSEM, ki ste navijali zame, me bodrili in drugače podprli!”

Se zagotovo še beremo…

Mirko je odstopil. Težko opišem obraz, ki se je pripeljal k avtodomu v Divačo, kjer smo ga čakali. Vse ostale besede prepuščam njemu, ko bo čas. Ostajamo z njim, v dobrem in slabem.

Krči in zdravstvene težave Mirotu ne dajo miru. Bori se s tem in se vstavlja večkrat kot je načrtoval. Za pretiravati ni, zdravje je prvo. Sedaj bo počival, potem se pa odločimo. Bomo videli. Kakorkoli bo, mi smo z njim.

Mirko premaguje kilometre, klance prve etape. Zaenkrat mu gre dobro. Drži svoj zmerni tempo in ne pretirava. Malo mu manjka cigaretni vonj, ma bo tudi brez tega…  Zdaj, ko je v Pomjanu…smo še posebej z njim… Najbrž se v najtežjih trenutkih  spomni na pozdrav navijačev v Pivki pred Amigo barom in tudi po celotni Pivki. Raglje in ploskanje je napolnilo ulico.

Zdaj gre zares. Gremo proti Postojni. Mirko na kolesu, eni v spremljevalnem vozilu drugi v avtodomu. Postanek pri Sonji je obetal pravo navijaško vzdušje v Pivki, veselo bo.  Kaj naj v tem trenutku še rečem? Težko opišem to, kar nas sedaj preveva. Vsi se bomo potrudili po naših najboljših močeh. Pa bo, kar bo. Mirko, mi smo s tabo, tako kot dosedaj. Vsem ostalim pa: spomnite se nas s kakšno pozitivno mislijo - pomagalo bo! Pozdrav od Zverinskega teama, ki je v nizkem štartu.

Če povem po pravici… Niti spat ne morem, ker me daje nervoza in kakšen trenutek me ima, da bi kar potočil kakšno solzo. Prav po babje… Ker ne vem, kaj me čaka… Oziroma, zaradi tega, ker prekleto dobro vem… A, bo že, brez skrbi. Samo, da se začne.

Tekmovalna številka je 175 - startam kot 16 po vrsti, tj. ob 19:30. Smer Obala. V Pivki bom par minut pred osmo. Sicer pa si lahko pozicijo tekmovalcev ogledate na http://track.easytracker.si/dos/, naše novičke pa kar tukaj.

Hvala vsem za spodbudo. Še enkrat - imam NAJBOLJŠO ekipo!

V stročje gre…dnevi in ure bežijo in kot bi mignil bo tu start DOS-a. Mi smo pripravljeni. Pa saj v bistvu niti prav ne vemo v kaj se podajamo. Zato pa tudi pravim, da smo pripravljeni. Mogoče je tako celo bolje.
Preveva nas, oziroma takole bom rekla, me, nekakšna mrzlica. Ampak to v tistem dobrem pomenu besede. Ko misliš kaj bi še bilo dobro vzeti s seboj, kaj pripraviti…a kolikor poznam ostale, vem, da je z njimi enako. Sem pa tja me zmoti kakšen dogodek izven priprav na dirko, kakšen celo globlje poseže v moje srce….a vse je življenje, mi smo le del vsega tega.
Naš Mirko ne kaže pretiranega pritiska ali pa ga uspešno skriva. Odtreniral je: kar je narejeno s kondicijo, je narejeno. Za psihično kondicijo skrbi ženski del ekipe, torej okrog tega so besede odveč… Prepušča se dogajanju in stavi na kup: opremo, rezervne dele, potrebščine…a kar je najvažneje, na pravem mestu ima tudi glavo in na kupu smo tudi mi, vsi ki smo in bomo v pomoč njemu.

Skozi te zadnje dneve pred dirko lahko človek »odkrije« veliko ljudi v domačem kraju, ki jih Mirkov nastop posebej zanima in čutijo še večjo lokalno pripadnost. In v Pivki se pripravlja: v Pivki bodo navijači: za Mirka, za Marjana, za vse ostale.

Do naslednjega javljanje pa vse dobro,

Neža

Sedaj sem tu…hočem, nočem…moram plavati, ali se pač utopiti. A ker se tako zlahka ne dam, plavam. In  kot se na začetku seveda spodobi, predstaviti se moram. Ime mi je Neža in sem članica zverinske spremljevalne ekipe. In tu sem, ker hočem…in to z veseljem…

In vedno sem rada kakšno preveč in hitro rekla…in tudi v tem primeru sem se čisto slučajno znašla tukaj. In zdaj plavam, na tem mestu, slučajno ali z namenom. Ponujeno roko pomoči ob koncu lanske dirke je Mirko vzel čisto zares. Posle pisanja na spletno stran mi je predal in nekako do konca dirke bom skrbela za objave na tem mestu. Vesela vas bom: z obiskom, besedo, mislimi, kritiko… Kot vas bodo veseli tudi ostali člani ekipe.

15 je moja srečna številka. Upam, da tudi tokrat. Natanko 15 dni nas tudi  loči od starta dirke (zdaj že manj, ker se toliko časa ukvarjam z objavo…).

Veliko je storjenega, veliko nas še čaka. A stkali smo mnoga prijateljstva, mnoga znanstva, preživeli že veliko lepih, skupnih trenutkov, poglobili kakšno smejalno gubo, skratka toliko lepega, da bi človek lahko rekel, da je dirka DOS že dosegla svoj namen. Saj nekako ga tudi je. A ne bomo se zadovoljili s tem. Gremo naprej, kamor nas pač vodi pot in odločitev.

Danes smo se opravili na trening, tja do koder seže 1. etapa dirke. Prijeten začetek jutra, s kavo pri naši Sonji. Potem pa brez obotavljanja: eni v avto, drugi na kolo.

Jutranje sonce nas je spremljalo in prvi kilometri so hiteli mimo. Sonce je sijalo in prijetno grelo skozi stekla avtomobila. Nekje med Gornjo Bitnjo in Topolcem sem začutila že močan pritisk na mehur. Prehitela sem Mirka in se ustavila ob bližnjem izogibališču. Avto sem pustila v prostem teku, s smernim kazalcem, potem pa po stari navadi, nežno zaprla vrata. Opravila sem na hitro, saj nisem hotela dovoliti, da me kolesar preseneti med intimnim opravilom. Hitro proti avtu in v avto…in se je stemnilo. Popolna tema mi je padla na oči, saj sem očitno po nesreči pritisnila gumb za zaklepanje vrat. V avtu je ostalo vse: telefoni, ključi, prenosnik z internetom, ključi stanovanja… Najraje bi se zjokala.

In že je bil tu Mirko…Z nasmehom na obrazu je zajahal svojo »Orbeo« in se odpravil nazaj domov .  Njegovega prihoda v družbi rezervnih ključev sem se neznansko razveselila.

Nismo se predali. Pot nas je vodila preko Ilirske Bistrice, Podgrada, čez Kozino in spust v Črni kal. Nekje pred Kubedom mi je pri srcu postalo malo hudo. Avto sem prestavila v nižjo prestavo, saj je kazal znake utrujenosti. Pomislila sem na kolesarja. Mu je tega treba?

Potem pa se je šele začelo: klanci, ki človeku poženejo želodčno kislino malo više od običajnega mesta…ko se kolena šibijo in ko v stegnih peče… A preveč jamrati ne smem, saj bo gotovo Mirko to bral… lahko pa rečem le to: vsaka čast kolesarkam in kolesarjem, ki so (ste) ali še bodo ( boste) to prevozili.

In roko na srce, razgled je na vrh Pomjana res lep, če ga uspeš videti…

Obilo čudovitih razgledov in pravih odločitev.

Neža